« zurück           interviews

Moji starši so imeli majhno gostilno. Sobo za goste, posebno sobo, spalnico, dve majhni sobi na podstrešju. S tem so dobro služili. Mati je bila kar dobra kuharica. Pripravljala je več domače hrane, ne tako kot drugi. Oče je rad pil vino in zato je tudi dobrega imel. In vse ostale gostilne, ki so imele dosti večje prostore, so se jezile, da mi tako dobro tržimo. Vedno so govorili mojemu očetu: „Ti tako dobro tržiš s svojo majhno bajtico, mi pa te lahko samo gledamo.“ Starši so si želeli kupiti kaj večjega, to je bilo leta 1914. Hišico so prodali in se podali na iskanje. Medtem, dokler ne bi kaj našli, so vzeli v najem. Čez nekaj mesecev se je začela vojna in takrat sta si rekla, da bosta kupila tako ali tako. Lastnik pa je rekel: „Ne prodam več.“ Nihče v tem času ni več ničesar prodal, ni želel prodati, niti oščka travnika, njive, ničesar, ker je bil v letu 1914 denar razvrednoten. Nobene vrednosti ni bilo več, samo številke so ostale na knjižici. Denar je ležal na banki in po vojni smo si kupili nekaj hlebov kruha zanj.

home card text video audio project interview union