Kugerl scheibn wår ans der Spiele von dåmåls, sou klane irdene Kugln håt ma kafn kinnan, då håmma die grëißte Freid dabei ghåbt. Wer geht denn heit nou bloußfiaßig in dSchul? Friahra* håt ma scho imma (vor Ostern) gfrågt: "Du Mami, derf i die Schuah ausziagn?" "Na, die Erdn is nou nëit gweicht."** Då håt kana Schuah aunghåbt in da Schul drin. I vasteh nëit, in da Wiesn samma ummaglafn, åba kana håt si valetzt, obwuhl ålls wax *** wår, ålls Schoutterstråßn wår, i waß nëit, wia dås friahra gaungan is. Es wår går nëit sou, dass si die Öltern**** kane Schuah hättn leistn kennan, sondern es wår sou Brauch.

*früher

**geweiht, hier in der Bedeutung von "gesegnet"

***Eltern

****rau, uneben

Potakanje kroglic je bila ena izmed takratnih iger. Take majhne, glinene kroglice smo lahko kupili, s temi smo imeli največje veselje. Kdo še hodi danes bos v šolo? Nekoč smo že vedno pred veliko nočjo spraševali: „Mamica, se smem sezuti?“ „Ne, zemlja še ni žegnana.“ V šoli ni imel niehč obutih čevljev. Ne vem, kako to, toda nihče se ni poškodoval, ko smo tekali bosi po travnikih, čeprav je bilo polno
ostrega, pa makadam je bil. Ne vem, kako je to prej šlo. Bosi nismo hodili zato, ker nam starši ne bi mogli kupiti čevljev, bila je pač taka navada.