Wir håbn Kroaten, Slowenen und ålls in da Schul (in Šentilj) ghåbt. Und då håt es immer Gerangl gebn. Die, maunchmål håbn sie hålt gspunnan, und daunn håbn sie uns net gemocht - uns Deitsche. Daunn håbn sie gschimpft über die Deitschn. Wir håbn hålt a zruckgschimpft. Und då is hålt a Streiterei aussikumman. Im groußn und gånzn wårn 50% Deitsche. Und die håbn zsaummanghåltn, ålle. Jå, die håbn gschimpft, es håt sou Schimpfnauman gebn. Maunche håbn si hålt hinreißn låssn. Man håt irgendwås gnoumman, dem aundern nåchgschmissn, und sou is a Streiterei aussikumman. Über Slowenen wurde daham net gschimpft. Weil unsa Groußvåter håt immer gsågt: "Wir miassn mit denen jå lebn. Wir san im Auslaund. Wir miassn mit denen lebn. Ihr sollts den Mund håltn." Am Aunfaung håmma länger Deitsch ghåbt. Zerst wårs jå gaunz a deitsche Schul. Då is nur deitsch unterrichtet worn. Bis die slowenische Schul kumman is. Slowenisch, Serbokroatisch, Mathematik, Geschichte und Geographie håbn wir åls Gegenstände ghåbt. Deutsch auch, a Stund also, daunn immer weniger. Åber es is a schwer für uns gwesn, weil wir jå, außer mit den Knechtn daham, net slowenisch gredet håbn, und då håmma a net so vül redn kennan. Dås geht jå net und in da Schul is jå a aundara Dialekt, a aundare Språch. Es is schwierig gwesn.

V šoli (v Šentilju) smo imeli Hrvate, Slovence in druge. Vedno je prišlo do prepira. Včasih so pač malo noreli in takrat nas niso marali, nas Nemcev. Potem so nas zmerjali, mi smo jim pa vračali. In tako je iz tega nastal prepir. Nemcev nas je
bilo povprečno 50% in vsi smo držali skupaj. Oni pa so nas zmerjali in psovali. Nekateri so jim potem nasedli. Slovencev doma nismo nič obrekovali, kajti moj stari oče je vedno pravil: „Z njimi moramo vendar živeti skupaj. Tujci smo mi, zato moramo biti tiho.“ Na začetku smo imeli nemščino dalj časa. Najprej je bila to čisto nemška šola. Poučevanje je bilo samo v nemščini, dokler niso uvedli slovenske šole. Kot predmete smo imeli slovenščino, srbohrvaščino, matematiko, zgodovino in zemljepis. Nemščino tudi, eno uro, potem vedno manj. Za nas je bilo to zelo težko, kajti mi doma nismo govorili slovensko, razen s hlapci, in še z njimi ne mnogo. Imeli smo velike težave, saj so v šoli slovensko drugače govorili, kot smo doma (s hlapci). Bilo je težko.