« zurück           interviews

V času mojega osnovnega šolanja so že prihajali v šolo otroci, ki so se nemščine naučili šele v šoli. Tega se še spomnim. Kdo ni znal nemško? Pajtlerjeva Micka ni znala nemško, naučila se je šele v šoli, čeprav so starši znali nemško, in to kar
dobro. Niti niso bili tako oddaljeni od Lučan, morda 4 km. Tudi iz smeri Sv. Duh so prihajali. Bili so otroci delavcev, viničarjev ali celo posestnikov, kot so se kmetje takrat imenovali. Ni jih bilo dosti, le nekaj. Učitelji so bili še kar zadovoljni, niso bili sitni, saj so uvideli, da otroci nemško ne znajo, in so bili potrpežljivi. Ampak majhni otroci se sorazmerno hitro učijo in tako so kar hitro vse razumeli. V 1.
razredu pa tudi še ni bilo toliko učenja. Ljudje so bili teh mešanih zadev navajeni. Spominjam se še, da so gor prihajali mnogi kot hlapci, delavci na zemlji, ki tudi niso znali nemško. V Lučanah so tudi v kraju govorili slovensko. In če že niso dobro znali, so vsaj razumeli. To pa zato, ker so mnogi ljudje prišli od tam, kjer se je govorilo slovensko. Pri ljudeh, ki so prišli iz smeri Sv. Duh, je bilo sporazumevanje
samoumevno. Bili so to sami znanci, s katerimi so tako ravnali kot s sosedi od prej. Samo nekateri prepirljivci so si drug drugemu očitali narodnost. V glavnem tega ni bilo čutiti. Danes komaj kdo še govori slovensko. Tisti, ki so znali, so umrli, mladi
se za to niso več zanimali.

home card text video audio project interview union