
In meiner Volksschulzeit in Leutschach sind schon Kinder in die Schule gekommen, die erst in der Schule Deutsch gelernt habn. Ich kann mich noch erinnern. Wer hat nicht Deutsch können? Die Peitler Mitzi hat nicht Deutsch können, die hat erst in der Schule gelernt, obwohl die Eltern deutsch sprechn konntn, und ganz gut. Die warn gar nicht so weit entfernt von Leutschach, vielleicht 4 km. Und dann von der Hlg.Geister-Seite sind auch gekommen. Also ganz egal, ob das ein Arbeiter nun war, oder wie die Winzer, oder die Besitzer selber, die sich Bauern genannt habn. Es warn nicht allzuviele, aber es warn welche. Ich müsste mich nur zurückerinnern. Die Lehrer warn soweit zufriedn, nicht sekkant, weil sie ja eingesehn habn, sie können nicht und habn Geduld gehabt. Aber die kleinen Kinder lernen ja so schnell, verhältnismäßig, dass sie ja bald alles verstandn habn. Und in der 1.Klasse war ja noch nicht so viel. Die Leute warn es gewohnt, diese gemischte Sache. Ich kann mich noch erinnern, wie wir da obn warn, da sind sehr viele von der Seite heraufgekommen als Knechte, als Landarbeiter, die auch nicht Deutsch können habn. In Leutschach wurde auch im Ort slowenisch gesprochn, es habn viele Leute Slowenisch können. Und wenn sie es nicht direkt konntn, sie habn es verstandn. Weil soviele Leute von dort gekommen sind, wo nur Slawisch geredet wordn ist. Von der Hlg.Geister-Seite hauptsächlich, dass das irgendwie automatisch gegangen ist. Es warn alles so Bekannte, die sind alle so behandelt wordn wie die Nachbarn von früher, es warn wenige, höchstns solche, die überall Streithanseln sind, ein paar so Arbeiter, die sich die Nation vorgehaltn habn. Aber so im ganzn und großn hat man nichts gespürt. Heute redet kaum mehr (jemand) Slowenisch, die das können habn, sind gestorbn, und die Jungen habn sich nicht mehr interessiert dafür.
V času mojega osnovnega šolanja so že prihajali v šolo otroci, ki so se nemščine
naučili šele v šoli. Tega se še spomnim. Kdo ni znal nemško? Pajtlerjeva Micka
ni znala nemško, naučila se je šele v šoli, čeprav so starši znali nemško, in to kar
dobro. Niti niso bili tako oddaljeni od Lučan, morda 4 km. Tudi iz smeri Sv. Duh so
prihajali. Bili so otroci delavcev, viničarjev ali celo posestnikov, kot so se kmetje
takrat imenovali. Ni jih bilo dosti, le nekaj. Učitelji so bili še kar zadovoljni, niso
bili sitni, saj so uvideli, da otroci nemško ne znajo, in so bili potrpežljivi. Ampak
majhni otroci se sorazmerno hitro učijo in tako so kar hitro vse razumeli. V 1.
razredu pa tudi še ni bilo toliko učenja. Ljudje so bili teh mešanih zadev navajeni.
Spominjam se še, da so gor prihajali mnogi kot hlapci, delavci na zemlji, ki tudi
niso znali nemško. V Lučanah so tudi v kraju govorili slovensko. In če že niso dobro
znali, so vsaj razumeli. To pa zato, ker so mnogi ljudje prišli od tam, kjer se je
govorilo slovensko. Pri ljudeh, ki so prišli iz smeri Sv. Duh, je bilo sporazumevanje
samoumevno. Bili so to sami znanci, s katerimi so tako ravnali kot s sosedi od prej.
Samo nekateri prepirljivci so si drug drugemu očitali narodnost. V glavnem tega ni
bilo čutiti. Danes komaj kdo še govori slovensko. Tisti, ki so znali, so umrli, mladi
se za to niso več zanimali.