
Ko se je začela vojna, smo bili na Podigracu. Na cvetno nedeljo zjutraj smo slišali,
da mimo nas bežijo financarji z meje. To je pomenilo, da so prihajali Nemci. Bili
smo radovedni. Na cesto smo hodili gledat, kako marširajo vojaki po Plaču, po
glavni cesti skozi Plač, cele kolone. Ni nam šlo slabo. Dobili smo karte. Imeli
smo kruh, maslo. Ničesar nam Nemci niso naredili. Nobenih sitnosti nismo imeli z
njimi. šli so mimo nas. Na meji ni bilo nič hudega. Ko se je začela vojna, je bilo za
vse dobro. Še viničarji smo dobili karte. Eden je rekel: „Kje se je ta gospod vzel,
da je za siromake tako dober?“ Hitler. Proti koncu vojne, ko je šlo že vse h kraju,
je bilo slabše. Nismo več dobili stvari. Takrat mi je bilo 26 let. Imela sem tudi že
tri otroke. Nemci niso bili nasilni. Bili so prijazni. Pogovarjali so se, ko so šli
mimo. Spodaj, v dolini, je bilo huje. Eden je nekoč prišel vprašat, če imamo kakega
partizana, koga skritega. Rekla sem mu, da ne, da naj pogleda. Vse je pregledal, a
res nobenega ni bilo, zato ni mogel nič najti. Tam, kjer danes stoji hlev, je potekala
med vojno cesta. Na “štali” so imeli v senu partizani bunker. Ne vem, koliko jih je
bilo. Zanje so moja mati še kuhali. Nikoli nisem bila tam. šla sem spat, zvečer pa
so partizani prišli v hišo. Sedeli so v kuhinji in se pogovarjali. Koliko jih je bilo, ne
vem. Mož se je pogovarjal z njimi.
Als der 2. Weltkrieg begann, befanden wir uns hier in Podigrac. Am Palmsonntag morgens hörten wir, wie die Zöllner von der Grenze kommend vorbeiliefen. Das bedeutete, dass die Deutschen einmarschiert waren. Wir waren neugierig, gingen auf die Straße und sahen ganze Kolonnen, die auf der Haupstraße von Plac marschierten. Schlecht ist es uns nicht ergangen. Wir bekamen Lebensmittelkarten. Wir bekamen Brot und Butter. Die Deutschen haben uns nichts getan, wir hatten keinerlei Unannehmlichkeiten mit ihnen. Sie zogen an uns vorbei. An der Grenze war nichts Schlimmes passiert. Als der Krieg begann, lief alles in Ordnung. Sogar die Winzer bekamen Lebensmittelkarten. Einer sagte: "Woher nur kommt der Mann, der zu den Armen so gut ist?" Hitler. Als der Krieg zu Ende ging, wurde es immer schlechter. Wir bekamen keine Sachen mehr. Damals war ich sechsundzwanzig Jahre alt und ich hatte schon drei Kinder. Die Deutschen waren nicht gewalttätig. Einmal fragte mich einer, ob ich einen Partisanen versteckt hätte. Ich verneinte das und forderte ihn auf, nachzusehen. Doch bei uns hielt sich wirklich keiner auf und so konnte er auch keinen finden. Hier, wo heute der Stall steht, verlief während des Krieges die Straße. Im Stall, im Heu, hatten die Partisanen einen Bunker. Für sie hat noch meine Mutter gekocht, ich selbst war nie dort. Wenn ich abends schlafen ging, kamen sie ins Haus. Sie saßen in der Küche und haben sich besprochen. Ich weiß nicht, wieviele es waren, mein Mann hat mit ihnen geredet.