Am Aunfaung håb i mir von die Nationalsozialisten vül erwårtet, dass es bëisser wird. In der erstn Zeit isas gaunz guat gwëisn, i håb ålls vakafn kennan, und den Leitn is vül ghulfn wordn. Es is die Umschuldung kumman, dëi, dëi vaschuldet wårn, håbn Göld kriagt, gschëinkt wordn. Es is vül vasprouchn wordn, und wenns an schlecht geht, glaubt ma, es wird bëisser. Dem Hitler gegnüber wår i zerst natirlich positiv eingstöllt. Beim Aunschluss håt ma eh nix måchn kennan, und die Leit wulltn eh, es is jå nëit sou, dass die Leit dås nëit wulltn. Jeder håt jå nëit beitretn kennan (den Naziorganisationen, z.B. der Bauern), då håt ma schou wås leistn miassn: zu Versaummlungen gëihn und spëindn. Dass Leit umbråcht wordn san, håt ma nëit gwusst, erst bam Kriagsende.

V začetku sem mnogo pričakoval od nacionalsocialistov, predvsem, da bo boljše.
Sprva je bilo kar dobro, vse sem lahko prodal, ljudem so mnogo pomagali. Tisti, ki so bili zadolženi, so dobili denar, zastonj. Mnogo so obljubljali, in če ti gre slabo, upaš, da ti bo šlo boljše. O Hitlerju sem imel spočetka dobro mnenje. Pri priključitvi (k Reichu) tako nismo mogli ničesar narediti. Ljudje so to hoteli, ni kazalo, da si ne bi želeli. Vsak ni mogel pristopiti (k nacističnim organizacijam), si se že moral potruditi: hoditi na zborovanja in dajati prispevke. Da so pobijali ljudi, tega nismo vedeli, šele ob koncu vojne.