
Ko so 1944 prišli partizani v Kungoto, so požgali tam, kjer je zdaj ambulanta. „Šprengali“ so glavna vrata, žandarme slekli do spodnjih hlač in jih prignali k
nam ter zaprli v kuhinjo. Istočasno so postavili stražo in pri nas spraznili trgovino
skoraj do kraja. Del mesarije so tudi spraznili, kolikor je pač bilo v njej mesa.
Toliko, da so si živeža nabrali. Za kamuflažo, da ne bi bili sumljivi Nemcem, so
partizani pred trgovino zmetali na tla cele zaboje jajc. Okrog 500 jih je bilo v
vsakem. Po njih so hodili. Nek partizanček je bil, je tako skakal po njih v tistih škorenjčkih, da ga je bilo prav „hecno” gledati. Tisti dan je deževalo, bila je že
pozna jesen. Datum napada nam vedno navzkriž gre. Vsa ta leta ga ne najdemo.
Že nekajkrat smo ugotavljali, kdaj je to bilo, pa nobeden ne more točno ugotoviti.
Jaz imam še potrdilo, ki so mi ga dali partizani, ko so pobrali robo. To so se
velikogrudno obnašali in so nam na navaden zmečkan papir napisali potrdilo, da
so robe odnesli za toliko in toliko. Podpisal se je en partizan, datuma pa nismo dali gor. Ko bi datum bil! Za koliko so vzeli robe, ne vem točno, mogoče za 1.800
mark. Takrat so požgali tudi žandarmarijo, na pošti so blagajno „šprengali”, da so
pobrali, kolikor je bilo v njej. Potem so požgali še občino. Tisto smo potem morali
na novo zidati.
Als 1944 die Partisanen nach Kungota kamen, zündeten sie die Gendarmeriestation, wo jetzt die Ambulanz ist, an. Sie sprengten das Haupttor, haben die Gendarmen bis auf die Unterhosen ausgezogen und sie bei uns in der Küche eingesperrt. Gleichzeitig stellten sie eine Wache auf, und unser Geschäft wurde leergeräumt. Auch den Großteil der Fleischhauerei haben sie ausgeräumt, ich weiß aber nicht, ob sie noch woanders dasselbe taten. Als Tarnung warfen die Partisanen ganze Kisten voll Eier vor das Geschäft, jede Kiste enthielt 500 Stück Eier, und haben diese dann zertreten. Ein kleiner Partisanenjunge ist mit seinen Stiefelchen darauf herumgesprungen, was direkt lustig anzusehen war. An diesem Tag hat es geregnet, es war ein später Herbsttag. Und mit dem Datum konnten wir nicht klar kommen; wieviel wir auch schon diskutiert haben, niemals sind wir auf einen gemeinsamen Nenner gekommen. Ich besitze noch eine Bestätigung der Partisanen, wieviel Ware sie mir genommen haben. Sie haben sich da großzügig benommen und auf ein zerknittertes Stück Papier geschrieben, wieviel und in welchem Wert sie requiriert haben. Das Papier ist zwar unterschrieben, aber Datum ist keines vermerkt. Ich weiß es nicht genau, aber ich denke, der Wert belief sich auf ca. 1.800 Mark. Damals wurde auch das Gendarmeriegebäude niedergebrannt, und auf der Post wurde der Tresor gesprengt und ausgeräumt, sodann wurde noch das Gemeindehaus abgebrannt, das wir dann wieder aufbauen mussten.