Bis August 47 håb i überhaupt net gwusst, wo er (mein Mann) is, ka Lebnszeichn und nix, und nåchher håb i amål a Kårtn kriagt, då håt er gschriebn, des håb i ålls aufghåltn. "Bin gesund, geht mir gut, wie geht es Euch?" Då håb i gwusst, wo er is, und nåchher håb i inzwischn nou amål a Kårtn kriagt; då håmma Radio gheat, weil er gsågt håt, die Heimkehrer kumman, då håb i hålt die Nåcht passt und gloust, und daunn håt ern hålt aungsågt. Då håt drübn aner gwohnt, und der is aussikemman, und dem håun i gsågt: "Mir wissn schou", und der håt gsågt: "Wissns wås, i fåhr zum Bauhnhouf obi und huln mitn Motorradl." Und er is richtig obigfåhrn und håtn hambråcht.

Do avgusta 1947 sploh nisem vedela, kje je mož. Nobenega obvestila nisem dobila, da živi, ničesar. Kasneje pa sem dobila njegovo dopisnico. Shranila sem jo. „Zdrav sem, dobro mi gre, Brjansk. Kako gre vam?“ je pisal.Tako sem zvedela, kje je. V
Brjansku je bil. Kasneje sem dobila še eno dopisnico. Nekoč smo poslušali radio, ki je sporočil, da se vračajo ujetniki iz Brjanska. Vso noč sem čakala in poslušala, potem je radio končno napovedal njihov prihod. Nek moški mi je prišel povedat, da prihajajo, pa sem mu odgovorila, da že vemo. Rekel je: „Veste kaj, jaz grem z motorjem na postajao in ga pripeljem.“ Res se je peljal na postajo in ga pripeljal domov.