« nazaj           interviews

V 4. razredu smo imeli dva oddelka, 4. razred prvi in 4. razred drugi. V 4. razredu prvem smo imeli duhovnika, ki je bil zelo neprijeten. Na zahtevo svoje matere sem se morala nekega jutra opravičiti, da nisem nečesa znala, kar smo se morali naučiti
od torka do petka, ko je bil spet verouk. V torek je bilo govora o zakonistostih blagoslovljene vode in to bi se morala naučiti, kar še dobro vem, vendar o tem nisem ničesar vedela. Bili smo namreč pri babici, ki je umirala. Zjutraj sem se opravičila: „Prosim, danes ne znam in me, prosim, ne vprašajte.“ Pa vendar je vprašal prav mene. Pokazal je proti meni: „Ti zdaj povej!“ Ni me poklical po
imenu, samo „ti“ je rekel. Vedno je imel tako debelo palico v roki. Sploh se nisem čutila ogovorjeno. Rekel je: „Vstani ti, ti, ti, ti.“ Že se je jezil, čisto rdeč je postal in zopet je tao zamahnil s palico. Takrat sem mislila, da je vprašana ena pred mano
ali ena za mano. Če je samo tako pokazal s prstom, se nisem čutila ogovorjenó. In potem: „Pridi ven, torej danes nič ne znaš, pridi ven.“ Uro pred tem pa sem mu povedala, da ne znam. „Poklekni.“ Pokleknila sem na oder in čak, čak, čak
s palico, da se je kar iskrilo. Včasih se mi zdi, da čutim še danes. Zakaj sem se opravičila pred tem? Samo pogledala sem ga, saj nisem mogla drugega, kot ga vprašujoče gledati. Iz verouka sem dobila potem trojko. In da tej trojki ne bilo dolgčas, sem dobila trojko še iz risanja. To mi je pa dala učiteljica, njegova sestra. Skozi vrata sem prijokala s spričevalom, mati pa je dejala: „Zakaj jokaš?“ Skoraj si nisem upala povedati, da imam v izkazu dve trojki, poleg tega pa še verouk, ko je mati vero tako čislala. Mama je rekla: „Trojko imaš iz verouka? Ne joči, trojko sem dobila jaz, te nisi dobila ti.“ Vprašala sem jo, zakaj. Pa je rekla: „On ne mara
mene, vem, da me ne mara.“ Nekoč je v cerkvi pri obhajilu ukazal, da mora dna poklekniti na edini prosti prostor na klopi. Tega pa je bilo tako malo, da bi tam našel prostor le droben otrok. Mati ni pokleknila, želela je počakati, da pride na
vrsto v naslednjem krogu. S hostijo v eni roki in s kelihom v drugi je ukazal, naj sede tja. Takrat se v cerkvi ni govorilo, če bi to bilo tako, bi takrat kričal. Mama je iz ubogljivosti pokleknila. Mislila si je, da mora ubogati, saj je bila malo prej pri spovedi. Pokleknila je in zlomila sosedin dežnik. Mati je bila pač močnejša, ni bila tako drobna kot kak otrok. O tem dogodku je ljubi gospod katehet govoril potem v
šoli. Govoril je o tem, baba, resnično je rekel baba, je storila to, kar sem pravkar pripovedovala, tam pri oltarju. Rekel je, da naj kar povem doma. Res sem povedala in mati je dejala: „Ta baba sem bila jaz.“ Šele takrat nam je ta dogodek opisala, prej kateheta ni hotela očrniti. No, dobro. Tisto trojko sem takrat dobila in še eno, da ji ne bi bilo dolgočasno. Mati me je tolažila in mi govorila: „Je pač pregovoril
svojo sestro, da ti tudi da trojko.“ Sem pač dobila trojko tudi iz risanja. Vse drugo je bilo odlično. V naslednjem šolskem letu nisem šla v 4. razred drugi oddelek, ampak sem preskočila eno leto v 5. razred. Še eno dekle je šlo z menoj. Medve sva
vedno sedeli v oslovski klopi, v zadnji. A sva bili vseeno zraven, ko so preskočili. Nisem se slabo učila, drugače ne bi imela tako dobrega izkaza. V 5. razredu smo bili trije letniki z enim učiteljem. Peti razred je bil potem že zelo slabo zaseden, saj
so takrat otroci hodili v šolo točno do l4. leta starosti. Nekateri so stopili v šolo šele s sedmimi ali osmimi leti. Eno poznam, ki je prišla šele z devetimi leti, izstopila pa je pri 14. Čeprav je bilo sredi poletja ali sredi šolskega leta, vseeno kdaj. Kljub temu da smo bili v 5. razredu trije letniki, v oddelku ni bilo več otrok, kot če bi bil normalen. Šolarje so enostavno odpustili, če so to želeli ali ne. Šolskega leta je
bilo konec z določeno starostjo. Takrat smo začenjali šolsko leto z veliko nočjo, ne z jesenjo. Če je bila katera stara 14 let kmalu po veliki noči, ji ni bilo treba ponovno začeti. Tudi jaz sem bila rojena v juniju, pa sem smela tudi prej izstopiti. Šola je bila samostanska. Menim, da smo imeli mnogo manj predmetov, kot jih imajo danes. Moji materi je bilo vedno premalo, kar smo se v šoli učili. „Kaj, to
se učite šele sedaj? To smo se mi učili že takrat in takrat.“ Dalje je prišla s snovjo, kot smo mi, tudi v nižjih razredih osnovne šole, toda imeli so druge učitelje. Ne da bi želela kaj slabega reči o samostanu, ampak drugi so se resnično več naučili kot mi v samostanskih šolah. Učitelji v samostanskih šolah niso bili tako izobraženi. Fantje, ki so takrat hodili v šolo kot mi (fantje in dekleta takrat niso hodili skupaj - fantovska in dekliška šola sta bili posebej), so znali mnogo več od nas. Imeli so
učitelja, ki je bil učitelj za višje razrede osnovne šole, poučeval je pa v nižjih, in ta je lahko otroke več naučil kakor drugi učitelji. Vsi so bili bolje poučeni kot mi. Tam tudi ni bilo nobenega internata, bil je v Gamlitzu.

home card text video audio project interview union