
In der 4. Klasse habn wir zwei Abteilungen gehabt, 4. Klasse Erste, 4. Klasse Zweite, und in der 4. Klasse Erste Abteilung habn wir einen Geistlichen gehabt, der sehr unangenehm war. Zu dem muss ich in der Früh gehn auf Geheiß meiner Mutter, geh dich entschuldigen, heute wirst du das nicht können, was du das letztemal aufkriegt hast, Dienstag und Freitag war Religionsstunde. Am Dienstag ist vom Weihwasser-Gesetzlein die Rede gewesn, und das habe ich lernen müssn, das weiß ich noch immer, und ich hab gar nichts können von diesem neuen Gsetzl. Weil wir bei der Großmutter warn und die Großmutter war zum Sterben. Und da habe ich mich in der Früh dann entschuldigt, bitte heute werde ich nichts können, vor dem habe ich eh so Angst gehabt und bitte mich nicht zu prüfn. Aber ausgerechnet mich hat er dann geprüft. Dann zeigt er noch so hin: "Du, sag das jetzt." Er hat mich nicht beim Namen genannt, nur du, er hat immer so ein dickes Staberl in der Hand gehabt. Und ich fühle mich gar nicht angesprochn, ich hab mich nicht aufgehobn, sagt er: "Du, heb dich auf, du, du, du, du", hat er sich schon geärgert, ganz rot ist er gewordn und hat mit dem Staberl schon wieder so gefahrn, das hat er immer gehabt. Ich hab mir damals gedacht, eine hinter oder vor mir ist die Gefragte, wenn er nur so mit dem Finger hinzeigt, habe ich mich nicht angesprochn gefühlt. Und dann: "Komm heraus, also du kannst heute nichts, komm heraus" und da habe ich ihm eine Stunde vorher gesagt, dass ich nichts können werde. "Knie dich hin", ich hinkniet aufs Podium und tschack, tschack, tschack mit der Rutn, so, dass die so in Futzln geflogn ist. Mir kommt manchesmal vor, ich spür das heute noch. Und für was war meine Entschuldigung früher? Ich habe ihn nur angeschaut, kannst nichts machn als fragend anschaun. Und dann hab ich ins Zeugnis einen Dreier kriegt in Religion. Und daß dem Dreier nicht so langweilig war, hab ich auch in Zeichnen einen Dreier kriegt. Das hat mir aber die Lehrerin gegebn, die Schwester. Und ich komm heim mit dem Zeugnis, und ich wein halt bei der Tür herein, sagt die Mutter: "Warum weinst denn?" Ich hab mich fast nicht getraut zu sagn, dass ich zwei Dreier im Zeugnis habe, und noch dazu in Religion, wo die Mutter so viel für Religion übrig gehabt hat. Sagt die Mutter: "Hast in Religion einen Dreier? Wein nicht", hat sie gesagt, "den Dreier habe ich gekriegt, den hast nicht du gekriegt." Sag ich wieso? Dann sagt sie: "Der mag mich nicht, ich weiß, dass der mich nicht mag." Und er hat in der Kirche einmal beim Kommuniongehn meine Mutter angewiesn, sie muss da hinknien, die ganze Kommunionbank war voll, und da hätte nur noch ein kleines Kind Platz gehabt am Rand. Und meine Mutter hat sich dort nicht hingekniet, sie hat wartn wolln, bis die nächste Reihe an sie kommt. Und er deutet mitsamt der Hostie und mitsamt dem Kelch, sie soll dort hinsitzn. Geredet ist in der Kirche damals nichts gewordn, weil der hätte sonst geschrien, wenn es das gegebn hätte. Und sie kniet sich halt dann aus Gehorsam hin, hat sie gedacht, jetzt warst du gerade bei der Beichte, jetzt musst du schon gehorchn. Kniet sich hin und bricht der Nachbarin den Schirm. Weil die Mutter war so in ihrer Stärke, ist nicht so dünn gewesn wie wir Kinder. Von diesem Ereignis hat der liebe Herr Katechet dann in der Schule gesprochn, hat er gesagt, da geht a so a Wabn, tatsächlich Wabn hat er gesagt, und macht also, was ich jetzt erzählt hab, da beim Altar. Und dann hat er gesagt: "Und du erzähls nur zu Haus." Und ich habs daheim erzählt, hat die Mutter gesagt: "Die Wabn war i." Also dann hat sie uns das Erlebnis erst erzählt, vorher hat sie ihn ja gar nicht wolln verdeixln*. Na gut, und diese Dreier habe ich dann kriegt, und damits dem einen Dreier nicht so langweilig war, hat meine Mutter mich noch getröstet und hat gesagt: Hat er halt die Schwester überredet, dass sie auch einen Dreier gebn soll. Habe ich halt in Zeichnen dann einen Dreier kriegt. Alles andere war Eins und die zwei Dreier.
*verteufeln
V 4. razredu smo imeli dva oddelka, 4. razred prvi in 4. razred drugi. V 4. razredu
prvem smo imeli duhovnika, ki je bil zelo neprijeten. Na zahtevo svoje matere sem
se morala nekega jutra opravičiti, da nisem nečesa znala, kar smo se morali naučiti
od torka do petka, ko je bil spet verouk. V torek je bilo govora o zakonistostih
blagoslovljene vode in to bi se morala naučiti, kar še dobro vem, vendar o tem
nisem ničesar vedela. Bili smo namreč pri babici, ki je umirala. Zjutraj sem se
opravičila: „Prosim, danes ne znam in me, prosim, ne vprašajte.“ Pa vendar je
vprašal prav mene. Pokazal je proti meni: „Ti zdaj povej!“ Ni me poklical po
imenu, samo „ti“ je rekel. Vedno je imel tako debelo palico v roki. Sploh se nisem čutila ogovorjeno. Rekel je: „Vstani ti, ti, ti, ti.“ Že se je jezil, čisto rdeč je postal
in zopet je tao zamahnil s palico. Takrat sem mislila, da je vprašana ena pred mano
ali ena za mano. Če je samo tako pokazal s prstom, se nisem čutila ogovorjenó.
In potem: „Pridi ven, torej danes nič ne znaš, pridi ven.“ Uro pred tem pa sem
mu povedala, da ne znam. „Poklekni.“ Pokleknila sem na oder in čak, čak, čak
s palico, da se je kar iskrilo. Včasih se mi zdi, da čutim še danes. Zakaj sem se
opravičila pred tem? Samo pogledala sem ga, saj nisem mogla drugega, kot ga
vprašujoče gledati. Iz verouka sem dobila potem trojko. In da tej trojki ne bilo dolgčas, sem dobila trojko še iz risanja. To mi je pa dala učiteljica, njegova sestra.
Skozi vrata sem prijokala s spričevalom, mati pa je dejala: „Zakaj jokaš?“ Skoraj
si nisem upala povedati, da imam v izkazu dve trojki, poleg tega pa še verouk, ko
je mati vero tako čislala. Mama je rekla: „Trojko imaš iz verouka? Ne joči, trojko
sem dobila jaz, te nisi dobila ti.“ Vprašala sem jo, zakaj. Pa je rekla: „On ne mara
mene, vem, da me ne mara.“ Nekoč je v cerkvi pri obhajilu ukazal, da mora dna
poklekniti na edini prosti prostor na klopi. Tega pa je bilo tako malo, da bi tam
našel prostor le droben otrok. Mati ni pokleknila, želela je počakati, da pride na
vrsto v naslednjem krogu. S hostijo v eni roki in s kelihom v drugi je ukazal, naj
sede tja. Takrat se v cerkvi ni govorilo, če bi to bilo tako, bi takrat kričal. Mama je
iz ubogljivosti pokleknila. Mislila si je, da mora ubogati, saj je bila malo prej pri
spovedi. Pokleknila je in zlomila sosedin dežnik. Mati je bila pač močnejša, ni bila
tako drobna kot kak otrok. O tem dogodku je ljubi gospod katehet govoril potem v
šoli. Govoril je o tem, baba, resnično je rekel baba, je storila to, kar sem pravkar
pripovedovala, tam pri oltarju. Rekel je, da naj kar povem doma. Res sem povedala
in mati je dejala: „Ta baba sem bila jaz.“ Šele takrat nam je ta dogodek opisala,
prej kateheta ni hotela očrniti. No, dobro. Tisto trojko sem takrat dobila in še eno,
da ji ne bi bilo dolgočasno. Mati me je tolažila in mi govorila: „Je pač pregovoril
svojo sestro, da ti tudi da trojko.“ Sem pač dobila trojko tudi iz risanja. Vse drugo
je bilo odlično. V naslednjem šolskem letu nisem šla v 4. razred drugi oddelek,
ampak sem preskočila eno leto v 5. razred. Še eno dekle je šlo z menoj. Medve sva
vedno sedeli v oslovski klopi, v zadnji. A sva bili vseeno zraven, ko so preskočili.
Nisem se slabo učila, drugače ne bi imela tako dobrega izkaza. V 5. razredu smo
bili trije letniki z enim učiteljem. Peti razred je bil potem že zelo slabo zaseden, saj
so takrat otroci hodili v šolo točno do l4. leta starosti. Nekateri so stopili v šolo šele s sedmimi ali osmimi leti. Eno poznam, ki je prišla šele z devetimi leti, izstopila
pa je pri 14. Čeprav je bilo sredi poletja ali sredi šolskega leta, vseeno kdaj. Kljub
temu da smo bili v 5. razredu trije letniki, v oddelku ni bilo več otrok, kot če bi bil
normalen. Šolarje so enostavno odpustili, če so to želeli ali ne. Šolskega leta je
bilo konec z določeno starostjo. Takrat smo začenjali šolsko leto z veliko nočjo,
ne z jesenjo. Če je bila katera stara 14 let kmalu po veliki noči, ji ni bilo treba
ponovno začeti. Tudi jaz sem bila rojena v juniju, pa sem smela tudi prej izstopiti. Šola je bila samostanska. Menim, da smo imeli mnogo manj predmetov, kot jih
imajo danes. Moji materi je bilo vedno premalo, kar smo se v šoli učili. „Kaj, to
se učite šele sedaj? To smo se mi učili že takrat in takrat.“ Dalje je prišla s snovjo,
kot smo mi, tudi v nižjih razredih osnovne šole, toda imeli so druge učitelje. Ne da bi želela kaj slabega reči o samostanu, ampak drugi so se resnično več naučili kot
mi v samostanskih šolah. Učitelji v samostanskih šolah niso bili tako izobraženi.
Fantje, ki so takrat hodili v šolo kot mi (fantje in dekleta takrat niso hodili skupaj
- fantovska in dekliška šola sta bili posebej), so znali mnogo več od nas. Imeli so
učitelja, ki je bil učitelj za višje razrede osnovne šole, poučeval je pa v nižjih, in ta
je lahko otroke več naučil kakor drugi učitelji. Vsi so bili bolje poučeni kot mi. Tam
tudi ni bilo nobenega internata, bil je v Gamlitzu.