« nazaj           interviews

Nekateri smo bili izšolani tudi za pomočnike Rdečega križa in tako so nas poslali dol (v Slovenijo). Jaz sem bila tako poslana na železniško postajo v Maribor. Nekoč je pripeljal transport ljudi. Pa me je nekdo poklical in prosil, naj mu dam steklenico
vode. To sem seveda storila. Prinesla sem mu jo, potem pa sem bila poklicana k oficirju. Ta me je nadrl: „Veste, kaj ste naredili?“ Jaz sem ga zgroženo pogledala: „Ja, seveda, on je bil žejen in jaz sem mu dala vodo.“ Nato je oficir rekel: „Veste,
kdo je bil to?“ Še danes ga vidim pred seboj. Imel je kozjo bradico, star je bil približno šestdeset let. Bil je fanatik skoz in skoz. „Veste, komu ste dali vodo?“ Ja, bil je žejen in bili so to Židje iz Grčije, ki bi jih naj transport peljal dalje. „Ja,“ sem rekla, „ ampak tudi ti so žejni.“ Tak približno je bil moj odgovor. Moja naivnost ga je prepričala, da me ni kaznoval. Precej me je izmučil, potem pa sem se s kolesom
pridno odpeljala domov v Svečino. Takrat sem prvič spoznala, da so v vojni stvari, ki so grozne. Nekoč so odpeljali tudi nekega učenca, ki je bil potem izseljen. Prav očarljivi ljudje so bili to, Hrvati. Bili so Hrvati, in to je bilo dovolj. Izselili so njega in starše. To je bil za vse nas šok.

home card text video audio project interview union