« zurück           interviews

Moj oče je zapustil družino. Preveč rad je pil in zato smo ga prosili, naj gre. Mati ga je velikokrat prosila, vendar ni šel. Meni je nekoč sosed rekel: „Bodi pametna in dosezi, da bo oče odšel. Mati bo še zbolela, kajti tega, kar oče vedno počne, ne bo vzdržala.“ Kot rečeno, se je mati ukvarjala s trgovino na drobno in na ta način je vzdrževala tudi očetovo pijančevanje. Vedno jo je nalagal: „Daj mi denar, rad bi storil to in to.“ Potem je zvečer prišel domov vedno opit ali pa vsaj rahlo opit. In denar je „bil proč“. Pa mi je rekel sosed: „Poglej, tako ne gre več naprej. Mati očetu kar naprej govori, naj gre, on pa ne gre. Poskrbite vi, mogoče bo vas ubogal.“ Dva dni pred njegovim odhodom sem mu dejala: „Oče, daj mi ti danes denar za kruh.“ „Nimam.“ Pa sem rekla: „Oče, za to nimaš denarja, za druge stvari ga pa imaš? Kje drugje pa se pustiš gostilničarki gladiti in cartati, da ti ja vsak krajcar izvleče. Tam lahko daješ denar, ki ga mama težko prisluži, za kruh
ga pa nimaš. Oče, zate je najbolje, da greš od nas. Prosim, pojdi!“ Naslednjega dne je odšel. To sem mu rekla kar tako, bila sem pravzaprav njegova ljubljenkar, in vendar je odšel. Čez leto je spet prišel in prosil mater, naj bo tako dobra in mu posodi zlato verižico od žepne ure prvega moža moje matere. Rekel je, da se mora nekje predstaviti. Verižico mu je potem dala, da je ne bo več vrnil, pa si nismo
mislili. Tako nismo videli več ne verižice ne njega.

home card text video audio project interview union