Håb i miassn dreiahålb Jåhr lernan, glei, nicht nochlernan a hålbs Jåhr, sondern is schou glei fëistglëigt wordn ban Lehrvertråg. Nämlich, i håb in Leitschåch glernt, und då håts ghoaßn: "Zåhlts ihr?" Oder sunst muaß i a hålbs Jåhr lëinger lernen, fir die Koust und firs Quartier. Kriag håt ma nix, går nichts, keinen Grouschn. Då håt ma miassn frouh sein, daß ma ibahaupt an Lehrplåtz kriag håt. Vierzehnahålb Jåhr wår i, und nåchher bin i aufikëimman und håb dreiahålb Jåhr miassn lernan. Durt håmma auba miassn netto 70 Stundn årbeitn, in da Wouchn, netto. Dås hoaßt, ålles wëig, die Feiertåg wëig, Urlaub håmma koan ghåbt. Von hålbsiebmi bis hålbsiebmi, nur zan Mittåg a hålbe Stund firs Essn, Jausn währendn. Und nåchher von hålbsiebmi wëig bis hålbåchti zsaummramen nouch dazua. Netto kimmt aussi 70 Stundn in da Wouchn. Saumståg nur eine hålbe Stund friahra, bis sëichsi anstått bis hålbsiebmi. Då oubn wårn sou vül Gsölln in Leitschåch, ungefähr 60, 70 oder 80. Schuaster, Schneider, Tischler und Schlousser und sou weiter. Und wehe, wånn oana drübn wår, a Lehrbua, sågma, wånn finster wår, der is hoamgfoutzt* wordn. Die Gsölln han aufpasst, sou wår dås.

Und oans, då tuat mir heit nou grausn, bin i zFuaß då obigoung, dås måcht jå nix, zwoa Stund geht ma von Leitschåch, 10 Kilometer sans. Då bin i um die Weihnåchtszeit herum, es is wuhl Poustauto gfåhrn dåmåls schon, und då håt gschniebn, jå bis sou tiaf. Und iban Karnerberg, na mir grausts heit nouch, dass i dås gmåcht håb, des woaß i nëit. Gaunz muttsölnalloan mit ungefähr 15-16 Jåhr wår i ålt, hoam hålt za die Weihnåchtn. Keiner entgegnkëimman, iban Karnerberg, nichts, kein Pfåd gwëisn, nichts, und mindestns 40 Zentimeter gschniebn. Nichts, nur hier und tåg** håt ma sou an Nåchtvougl*** gheat, nåchher håb i nouch dëinkt, Gnade Gott, wenn i jetzt aus Måttigkeit zsaummfåll. Sou wår. Und bis då aufi, wås Gamlitzer Gebiet wår, då wår a bissl sou Schnee gramt, auba oubn nichts, gar nichts. Kein Mensch, is hålt nix goung. Weda Auto, neamd fåhrn kinnan, nix, går nix, ibahaupt nix. A påår Tåg. Und då bin i allanig obi, uma ölfe bin i nåchher då aunkemm, vier Stund. Durt bin i einigfålln dahoam, va lauta mått.

*mit Schlägen heimtreiben

**manchmal

***Kauz

Učna doba je trajala tri leta, naenkrat, ne pol leta posebej. Učil sem se namreč v Lučanah. Takrat si ali plačal ali si moral učno dobo podaljšati za pol leta. Za hrano in prenočišče. Niti groša nismo dobili. Moral si biti zadovoljen, da si učno mesto sploh dobil. S štirinajstimi leti in pol sem prišel gor in se tri leta in pol učil. Tedensko smo morali delati sedemdeset ur. Brez praznikov, brez dopusta. Od pol sedmih zjutraj do pol sedmih zvečer. Samo opoldne pol ure za kosilo. Poleg tega smo morali od pol sedmih do pol osmih še pospravljati. Samo ob sobotah smo smeli končati pol ure prej. Ob šestih namesto ob pol sedmih. V Lučanah je bilo veliko pomočnikov, šestdeset, sedemdeset, osemdeset. Čevljarji, krojači, mizarji, ključavničarji ... . Gorje, če se je kak vajenec klatil ponoči naokoli. Tega so s
klofutami spravili domov. Pomočniki so bili za to zadolženi.

Nekoč, še zdaj me zgrozi, sem se napotil peš domov. Dve uri hoda je, deset kilometrov. Bilo je okrog božiča, snežilo je, sneg je bil globok. In preko Karnberga je bilo treba. Še zdaj me strese, ker sem to storil. Čisto sam, star petnajst ali šestnajst let, domov pač za božič. Nihče ni prišel naproti, nobene gazi in najmanj štirideset centimetrov novega snega. Le tu in tam sem slišal kako nočno ptico. Mislil sem si, milostni Bog, če zdaj padem od utrujenosti. Na področju Gamlitza je sneg bil še nekako sčiščen, ampak gori nič. Nihče ni hodil, nobeno vozilo ni moglo peljati, nič, čisto nič, sploh nič. Domov sem prispel okoli enajstih. Štiri ure. Kar padel sem v hišo od utrujenosti.Kot mlad fant sem hodil na veselice v Jurij, dalje ne. Pa še to bolj redko, navadno ob koncu leta. Takrat je bila doma potem “slaba maša”, teden dni je trajala. Pa sem si rekel, kak smisel se ima eno noč veseliti, če pa si potem ves naslednji teden žalosten. Zato sem se še tej zabavi mnogokrat odrekel. V cerkev sem hodil priložnostno, ob raznikih predvsem. Ko sem imel čas.