Izselili so nas okrog 12. julija 1941. Pravzaprav si nismo mislili, da nas bodo.
Drugi, ki so bili na listi za izselitev, so dobili že svoje komisarje. Tisti so s posestvi
takoj upravljali. Mi nismo imeli nobenega komisarja. Smo do zadnjega razpolagali
z zemljo, zato smo mislili, da do izselitve sploh ne bo prišlo. Nekega večera sta prišli
dve sestri, Pavla in Štefka Smolnik, in povedali, da bodo naslednje jutro ob 4.00
prišli po nas. še danes sem hvaležen, da so nas o tem prej obvestili. Po nas je prišel
vojaški avto. Odpeljali so nas v Maribor v kasarno. Od tam smo šli v Slavonsko
Požego. Tam smo bili v “logarju” - taborišču. Potovali smo z vlakom, zastraženi z
vojaško stražo. Nemci so nas predali Hrvatom. Nekaj časa smo bili v taborišču, od
koder so nas odpeljali v Bosno, v mesto Drvek. Tam je bilo zelo siromašno. Ljudje
niso imeli kaj jesti. Kako naj bi siromaki dajali siromakom, če pa sami niso imeli
kaj? In to pravoslavci. Oni so bili odrejeni, da nas hranijo. Za nas je to pomenilo
lakoto. Kruha sploh ni bilo, včasih so nam prinesli neke koruznjake. Delati pa
smo morali. Z bratom sva hodila delat v pekarno. Videli smo, da tam ni za nas. V
tistem nas je prišel obiskat naš brat Pavel, ki je položil izpite za zdravnika. Imel je
različna poznanstva. Slišal je, da v Podravini, v Koprivnici, izseljujejo pravoslavce
v Srbijo. Raznovrstna posestva so bila tam v bližini. Izselili so nas proti predpisom
preko vez in prijateljstev v Podravino, v oprivnico, kjer so nas prav lepo sprejeli.
Nekaj časa smo kar dobro živeli. Imeli smo majhno posestvo in živino - konje. Leto
ali dve nam res ničesar ni manjkalo. Pozneje se je obrnilo. Začela se je narodno
osvobodilna borba, ponoči so prihajali partizani, podnevi pa ustaši. Morali smo
ugoditi obojim.
Wir wurden um den 12. Juli 1941 ausgesiedelt. Wir dachten noch immer, dass es dazu nicht kommen würde. Andere, die sich auf der Liste befanden, bekamen nämlich Kommissäre. Diese haben sogleich die Besitzungen verwaltet. Wir hatten keinen Kommissär. Bis zuletzt haben wir über das Land verfügt, deshalb dachten wir, dass es nicht zur Aussiedlung kommen würde. Eines Abends kamen die zwei Schwestern Pavla und Štefka Smolnik, die uns sagten, dass man uns am nächsten Morgen um vier Uhr holen werde. Noch heute bin ich dankbar, dass sie uns vorher davon verständigt haben. Sie kamen mit einem Militärauto, das uns in eine Kaserne nach Maribor brachte. Von dort aus wurden wir nach Slavonska Požega transportiert, wo wir in ein Lager kamen. Wir reisten mit einem Zug, der von einer Militärwache begleitet wurde. Die Deutschen übergaben uns den Kroaten, bei denen wir einige Zeit verblieben, um dann nach Drvek in Bosnien überstellt zu werden. Dort ging es armselig zu, da die Menschen selbst nichts zu essen hatten. Wie sollte ein Armer dem anderen etwas zu essen geben, wenn er selbst nichts hatte? Und dies waren noch dazu Orthodoxe, denen befohlen wurde, uns zu ernähren. Für uns hieß das Hunger! Manchmal bekamen wir Maisfladen, weil es kein Brot gab. Trotzdem mussten wir aber arbeiten. Ich und mein Bruder arbeiteten in einer Ziegelei. Wir erkannten sehr bald, dass das nichts für uns war. Zu dieser Zeit kam uns unser Bruder Pavel besuchen, der inzwischen Arzt geworden war und vielerlei Beziehungen hatte. Er erfuhr, dass Orthodoxe in die Podravina nach Koprivnica ausgesiedelt wurden und zwar nach Serbien. Dort in der Nähe gab es verschiedene Besitztümer. Wir kamen also durch Protektion in dieses Gebiet, wo wir sehr gut empfangen wurden. Einige Zeit haben wir recht gut gelebt. Wir hatten einen kleinen Besitz mit Pferden. Ein bis zwei Jahre hatten wir keinen Mangel zu leiden, später hat sich dies aber geändert. Es begann der Volksbefreiungskampf, nachts kamen die Partisanen, bei Tag die Ustaša. Wir mussten beiden gerecht werden.