Den 2. Weltkrieg håb i a mitgmåcht. Fir uns wårs nëit sehr schlimm. Mei Nåchbår wår am Tåg in an Fassl und am Åbnd sans sou gaungan. Die Partisaner håbn dås Fleisch zu uns bråcht. Aun da Grëinz håt ma kan Feind und kan Freind håbn derfn. Ma muass schweign, sunst gråbst du sölber dås Gråb. Eiserne Kråft muasst håbn, dass du schweigst. Es wårn jå drei Parteien, Tito, Königstreue und Ustascha. Dëi håbn uns die Såchn bråcht, wås mir braucht håbn. Daunn håbns immer gsagt: "Ob mir nouch amål kumman, dås waß ma nëit." Die Ustascha san jå vül umbråcht wordn. Und die Königstreuen wårn schlimm draun. Die aundern, die Titopartisanen, wårn die Mächtign. Im Ratschergråbn san vüle daschoussn wordn und bei uns då obi, Ottenberg, då san vüle daschoussn wordn.

Tudi 2. svetovno vojno sem doživela. Za nas takrat ni bilo zelo hudo. Moj sosed se je čez dan skrival v sodu, ko so pa šli, je zlezel ven. Partizani so k nam nosili meso. Na meji nisi smel imeti niti sovražnika niti prijatelja. Moral si molčati, drugače si samemu sebi skopal grob. In moral si imeti železno moč, da si molčal. Takrat so bile tri stranke: Titova, kralju zvesta stranka in ustaši. Ti so nam nosili stvari, ki
smo jih potrebovali. Vedno so govorili: „Ne vemo, če še kdaj pridemo.“ Ustašev so veliko pobili. Tudi kralju zvesta stranka jo je skupila. Najmočnejši so bili Titovi partizani. V Ratschem jarku so ustrelili veliko ljudi, prav tako tu zgoraj pri nas na
Ottenbergu.