« nazaj           interviews

Za tasta vem, kje je pokopan, saj so bili vedno doma tam doli (v Sloveniji). Moja tašča je bila doma blizu Brucka in ni znala niti besedice slovensko, čeprav je bila od nekdaj doli. Tast je znal oba jezika, oba enako dobro. Ko so Srbi ponovno prišli,
je bil tast za njih preveč nemško usmerjen. Morali so ga „pokasirati“. Njega in druge so naložili na velik kamion, o tem je pripovedoval šofer, ki ni mogel reči ne, saj je bil vojak. Peljal jih je v bližino Maribora, morali so si skopati lasten grob, tudi moj tast, in potem so jih ustrelili. Torej tudi on ni umrl naravne smrti. Tašča, njegova žena, pa potem doma od same žalosti. Ni več želela živeti, do 1948. je živela, potem pa je bilo konec.

 

Morali smo zapustiti Svečino, saj so nas vrgli ven. Morali smo, saj smo bili za njih Nemci, in ti so morali proč. Pred nami so zaklenili hišo, dva moža, ki sta bila spodaj za to pooblaščena. Eden od njiju je bil moški, s katerim smo si bili zelo dobri. Tako se je opravičeval. Rekel je, da nič ne more za to, to počne zaradi oblasti. Zraven je bil eden v uniformi. Drugi je bil bivši upravitelj, ki je potem sam prišel gor, ker tudi njega niso spodaj trpeli. Toda takrat nam je oral zakleniti hišo. Lahko ostanete, so nam rekli, a to je tudi vse. Kaj naj bi delali? Od česa živeli? ismo več smeli imeti trgovine, ničesar. Smo pač preprosto šli. V naši vasi nas ni bilo dosti, nekaj tujcev je sicer bilo, tudi Južni Tirolci; tudi ti so morali iti.

home card text video audio project interview union