« nazaj           interviews

Gor so tihotapili mesne izdelke, doli (ampak to je bilo legalno) pa smo v trgovini prodajali saharin. Zanimivo je bilo na primer, da so prišle ženske, normalne ženske, ne debele, odšle pa so od nas tako debele. Na sebi so imele dvojna krila in na notranji strani so bili prišiti žepi. Takrat smo imeli okrogle škatle s saharinom, 10 skupaj v enem svitku. In s takim svitkom so naphali krila, zato so bile ženske zelo „debele“, ko so odhajale. Kamenčke za vžigalnike so tihotapili od nas dol.

 

Spomnim se, to sem videla, kako so šolarji v usnjenih torbicah preko meje od spodaj nosili koruzo, saj so bile življenjske potrebščine tam cenejše. Na meji so uradniki mislili, kako priden šolarček; v resnici pa je imel v torbi koruzo in jo tihotapil. Ne zato, da bi zaslužil, moral je staršem pomagati in jih ubogati. Eno od teh otrok še danes videvam, Berto, njen nečak je danes žandar. Poštenjaki, ampak ali ima to kaj opraviti s poštenostjo, če ljudje tihotapijo iz nuje? Saj so skoraj umrli od lakote. Mi sicer nismo trpeli lakote, vendar marsičesa, kar bi želeli, nismo imeli. Takrat
smo večinoma živeli od ajdovih žgancev, prelitih s kavo, oziroma z doma praženim ječmenom.

home card text video audio project interview union