
Herauf sind Fleischwarn geschmugglt wordn, hinunter, aber das war legal, wir habn im Geschäft Saccharin geführt. Und das war interessant, da sind Fraun mitgekommen, normale Fraun, nicht dicke, und weggegangen sind sie von uns so dick. Da habn sie Schossn angehabt, doppelt, und inwendig warn Säcke abgesteppt, und da warn damals runde Saccharinschachteln, 10 in einer Rolle zusammen, und da habn sie so rollnweise die Kittl vollgestopft, die ist so dick dann weggegangen. Feuersteine sind von uns hinunter geschmuggelt wordn.
Ich weiß noch, dort habe ich einmal gesehn, wie die Schulkinder, im ledernen Schulpack, von drübn über die Grenze, die ganzn Lebensmittel warn drübn billiger, Kukuruz* hergetragn habn. Und an der Grenze habn die Beamten gedacht, na das ist ein Schulkind, dabei hat es Kukuruz drinnen gehabt und hat auch schon geschmuggelt. Also nicht um zu verdienen, es hat halt den Eltern helfn müssn oder folgn müssn. Ich sehe heute noch eine, Berta, ihr Neffe ist heute Gendarm. Eh anständige Leute, aber hat das mit Unanstand etwas zu tun, wenn jemand aus Bedürfnis schmuggelt? Die sind ja fast verhungert. Es war ja wirklich eine Hungersnot. Wir habn zwar nicht direkt Hunger gelittn, aber manches nicht gehabt, was wir gerne gehabt hättn. Wir habn damals zumeist gelebt von Türknsterz** und Kaffee drauf, also selbstgebrannte Gerste.
* Mais
** Maiskoch
Gor so tihotapili mesne izdelke, doli (ampak to je bilo legalno) pa smo v trgovini prodajali saharin. Zanimivo je bilo na primer, da so prišle ženske, normalne ženske, ne debele, odšle pa so od nas tako debele. Na sebi so imele dvojna krila in na notranji strani so bili prišiti žepi. Takrat smo imeli okrogle škatle s saharinom, 10 skupaj v enem svitku. In s takim svitkom so naphali krila, zato so bile ženske zelo „debele“, ko so odhajale. Kamenčke za vžigalnike so tihotapili od nas dol.
Spomnim se, to sem videla, kako so šolarji v usnjenih torbicah preko meje od spodaj
nosili koruzo, saj so bile življenjske potrebščine tam cenejše. Na meji so uradniki
mislili, kako priden šolarček; v resnici pa je imel v torbi koruzo in jo tihotapil. Ne
zato, da bi zaslužil, moral je staršem pomagati in jih ubogati. Eno od teh otrok še
danes videvam, Berto, njen nečak je danes žandar. Poštenjaki, ampak ali ima to kaj
opraviti s poštenostjo, če ljudje tihotapijo iz nuje? Saj so skoraj umrli od lakote.
Mi sicer nismo trpeli lakote, vendar marsičesa, kar bi želeli, nismo imeli. Takrat
smo večinoma živeli od ajdovih žgancev, prelitih s kavo, oziroma z doma praženim
ječmenom.