Vül Leit håbn vom Låger Aflenz überhaupt nix gwusst. Dås håbn nur die Leit gwusst, die gaunz nebn gwouhnt håbn, wås då lous is. Die aundern Leit håbns jå net gwusst. Ma håt in der Zeit durt går net durchgehn kennan. Wenn die vom Låger ins Werk, dås wår jå unterirdisch unter den Felsn drinnen, gführt wordn san, då håt ka Mensch in die Nähe kumman dürfn. Ålsou, aner, der 3 km weit weg wår, håt von dem då nix mehr gsehn.

Wenn wir durt kane Verwaundtn ghåbt hättn, hättn wir durt net hinkönnen. Weil wir åber Verwaundte durt håttn, håbn wir dås ålls gsehn. Die Baracken durt, då håbn wir schnell gwusst, hålt, då is a KZ. Jå, i håb scho von draußn her gsehn, von Polen, Krakau und gewusst, wås dås is. Erkundign håt ma si då net kennan, wer då drinn is. Dass so vül Leit umbråcht wordn san, dås håmma net gwusst. Wir håbn gedåcht, die werdn nur zwungen zum Årbeitn und werdn sehr schlecht behaundlt. Åber dass sou vül zgrundgaungan san, dås håt ma net gwusst. Dås is jå nie in unserer Zeit bekaunnt wordn. Und die aundern, die årbeitsfähig wårn, san zum Årbeitseinsåtz kumman, in die Rüstungsfabrik oder sunstwouhin kumman. Vom Außenlåger Aflenz håb i gwusst. Åls i amål vom Urlaub durthin kumman bin, håb i sofurt gwusst, wås då lous is. I wår, åls der Rückzug wår von Rußlaund, durch Auschwitz durch. Då håmma gsehn, wås sie durt triebn håbn. Då stimmt wås net. Gegenseitig håmma scho gwusst. Wir håbn ålls gwusst. Åber wir håbn nix redn dürfn. Es håt scho wölche gebn. Åber daunn is der Offizier kumman und håt gfrågt: "Willst weiterleben?" Und der håt ihn daunn in die Kur gnoumman*.

*streng behandelt, bestraft

Veliko ljudi o taborišču Aflenz sploh nič ni vedelo. Kaj se tam dogaja, so vedeli le tisti, ki so tam blizu stanovali. Drugi tega niso vedeli. V tistem času tam sploh nisi mogel skozi. Če so peljali ljudi iz taborišča do tovarne, po podzemnih hodnikih pod skalo, ni smel nihče priti v bližino. Torej, kdor je živel tri kilometre stran, tega ni videl.

Če v Aflenzu ne bi imeli sorodnikov, tja ne bi šli. Tako pa smo vse videli. Ko smo tam zagledali barake, smo hitro vedeli, da je to koncentracijsko taborišče. Jaz sem ga videl že na Poljskem, v Krakovu, in zato sem takoj vedel, kaj je. Nismo
pa se mogli pozanimati, kdo je bil notri. Da je bilo toliko ljudi umorjenih, tega nismo vedeli. Vedeli smo, da so bili jetniki tam na prisilnem delu, in da ravnajo z njimi zelo slabo, ampak, da jih je bilo toliko pogubljenih, tega nismo vedeli. Tega takrat nismo vedeli. Tiste, ki so bili sposobni za delo, so vključili v delovni proces v tovarno orožja ali kam drugam. Jaz sem vedel za taborišče v Aflenzu. Ko sem nekoč
prišel po dopustu tja, sem takoj vedel, kaj se dogaja. Ko smo se namreč umikali iz Rusije, smo šli skozi Auschwitz. Videli smo, kaj so tam počeli, in takoj vedeli, da je nekaj narobe. Vse smo vedeli, ampak povedati nismo smeli ničesar. Saj so bili
nekateri, ki so kaj rekli. Ampak potem je prišel oficir in vprašal: „Bi še rad živel?“ Pa ga je vzel v precep.