Jaz živim v Zgornji Kungoti od 1938. Prišla sem kot trgovska pomočnica in se
potem tu poročila. Svojo trgovino smo imeli do leta 1948. Vojne se spomnim. Stara
sem bila 24 let, ko so prišli Nemci. Takrat nisem bila doma, tudi družina ne. Smo
zaradi strahu, ker smo ravno ob glavni cesti, šli na deželo. Na Plintovcu smo bili
pri neki družini. Ko sem prišla domov, je bilo vse narobe, vrata v trgovino so bila „utrgana gor”. Nemci so prišli, vojaki so hodili noter po trgovini pa pobirali, kar
jim je pasalo. V klet so vdrli, prej smo imeli še točilnico, so vino točili kar v čebre
pa pili pa rajali po travniku tam zraven. Potem je pritekel sosed in nas opozoril, kaj
se zadaj za trgovino dogaja. Jaz sem bila sama v trgovini. Mož si ni upal dol, ker
se je bal, da bi ga s sabo vzeli. Otrok je bil tudi gor v stanovanju. Iz kleti, kjer smo
imeli velik karton, so nam pobrali vso manufakturo, neko boljše blago pa koce in take stvari. To smo pravili v klet, ker smo mislili, da bodo Nemci iz hiš vse pobrali.
Saj nismo vedeli, kako bo to šlo. Smo se zavarovali. Rekli smo, če zgori, če pride do
ognja, v kleti, ker je betonska plošča, blago ostane. Vse so pobrali, spraznili, potem
je pa šlo mirno. Počasi so šli naprej. V vasi ni bilo dosti ljudi, ko so Nemci prišli.
Zelo malo jih je bilo, skoraj nič, vsi so zbežali ven iz vasi k svojim sorodnikom ali
prijateljem. Samo Lebrova Mari je ostala doma. Ona ni hotela stran od živine. Ta
je ostala edina v vasi.
Ich lebe in Zgornja Kungota seit 1938. Ich kam als Verkäuferin hierher und heiratete dann. Wir hatten ein Geschäft bis 1948. An den Krieg kann ich mich erinnern. Ich war 24 Jahre alt, als die Deutschen einmarschierten. Wir waren damals nicht zu Hause. Weil wir Angst hatten - wir wohnten direkt an der Hauptstraße - waren wir zu einer Familie nach Plintovec aufs Land gezogen. Als ich nach Hause kam, war alles durcheinander. Die Türen zum Geschäft waren aufgebrochen worden. Die Deutschen waren gekommen und die Soldaten haben aus dem Geschäft alles mitgenommen, was ihnen gerade passte. Sie drangen in den Keller ein, wo eine Schank war, sie haben Wein gleich in Eimern ausgeschenkt, getrunken und auf der Wiese daneben getanzt. Dann kam der Nachbar und machte uns aufmerksam, was hinten vor sich ging. Ich selbst war im Geschäft, mein Mann traute sich nicht herunter, weil er Angst hatte, sie würden ihn abführen. Auch unser Kind war oben in der Wohnung. Aus dem Keller, wo wir einen großen Karton aufbewahrt hatten, haben sie die ganze Manufakturware wie Stoffe, Decken und ähnliche Dinge weggenommen. Dies alles hatten wir in den Keller gebracht, weil wir dachten, die Deutschen würden im Vorbeiziehen alles mitnehmen. Wir haben ja nicht gewusst, wie dies alles vor sich gehen würde. Wir sagten uns, wenn sie alles niederbrennen würden, würde der Keller unbeschädigt bleiben, da er eine Betonplatte hatte. Doch sie haben dort alles weggenommen, dann zogen sie langsam und ruhig weiter. Im Dorf waren fast keine Menschen zurückgeblieben, alle flüchteten zu ihren Verwandten oder Freunden. Nur die Lebrova Mari war daheim geblieben. Sie wollte das Vieh nicht verlassen. Sie war als einzige im Dorf geblieben. Damals gab es noch wenige Häuser in Kungota.