Na kraju, kjer je danes šola, je bilo taborišče. To je bilo pravo nemško taborišče.
Dolga baraka je bila, kakih 20 ali 30 metrov v širino. Notri so imeli prostor za
spanje, kuhinjo in stražo, policijsko stražo, svojo žandarmarijo. Bili so pa tukaj
takšni zaporniki, ki so karkoli ”ušpičili” Nemcem ali so simpatizirali s partizani.
Recimo, med njimi je bil tudi kolega, ki je meni naskrivaj dajal nakaznice za čevlje
v Mariboru. Odkrili so ga in ga pripeljali v Kungoto. Te zapornike so vsako jutro
postavili v zbor in imeli so delovno akcijo. Delali so cesto na Plintovec. Prej je bila
navadna kolovozna pot, potem pa so vse prekopali in dovažali kamenje. Vozili so ga
od tam, iz Weisove grabe, tam sta bila dva kamnoloma, eden pa še v Radečki grabi.
Od tam so privažali kamenje in pesek. Tlakovali so cesto na Plintovec. Zaporniki
so bili tu po eno leto ali nekaj mesecev. To so bili krajši zapori. Taborišče je bilo
točno na ovinku, kjer gre cesta na Plintovec. Za potokom je stala baraka. Mislim,
da je bilo od 30 do 50 zapornikov vedno v njej. Zaporniki so šli na delo v procesiji.
Mojega kolega so kaznovali še posebej. Moral je hoditi prvi, sam v vrsti, drugi
so šli po dva in dva. Dali so mu na glavo „hoch“ cilinder, takšen visoki cilinder,
klobuk. Imeli so še arestanske bluze. Tiste, ki so jih imeli bolj na piki, so jih prav
našemili. Vsak je imel tudi orodje s sabo pa samokolnico. Jedli so slabo. Temu
kolegu smo parkrat nesli hrano. Nek Jelen, ki je bil stari jugoslovanski orožnik, je
bil včasih na straži. Parkrat je dovolil, da so Lavrenčičevi otroci mojemu kolegu
nesli hrano. Stari nismo upali blizu.
Dort, wo sich heute die Schule befindet, war damals ein Lager aufgebaut worden. Es war ein richtiges deutsches Straflager. Es war eine Baracke, sehr lang und ca. 20 oder 30 Meter breit. Drinnen waren Schlafgelegenheiten und eine Küche, sowie Wach- und Polizeiposten und die Gendarmerie. Hier waren Sträflinge, die etwas angestellt hatten oder mit den Partisanen sympathisierten. Es war z.B. auch mein Kollege dort, der mir heimlich die Bezugsscheine für Schuhe in Maribor zukommen ließ. Er wurde ertappt und nach Kungota überstellt. Die Leute wurden jeden Tag versammelt und zur Arbeit eingeteilt. Sie mussten die Straßenarbeiten nach Plintovec verrichten. Früher war dort ein gewöhnlicher Fahrweg, den die Gefangenen umgraben und zu dem sie Steine hinführen mussten. In Weisova graba waren zwei Steinbrüche, einer war noch in Radečka graba. Von dort mussten sie Steine und Sand holen. Sie haben diese Straße gepflastert. Die Gefangenen waren hier ein Jahr oder einige Monate. Hier waren solche, die kürzere Strafen verbüßten. Das Lager war genau dort, wo die Wegkrümmung nach Plintovec führt. Die Baracke stand hinter dem Bach. Ich glaube, es befanden sich immer 30 bis 50 Gefangene darinnen. Die Gefangenen führte man immer in einer Prozession zur Arbeit. Mein oben erwähnter Kollege wurde noch besonders bestraft. Er musste allein vorne gehen, diejenigen, die ihm folgten, gingen zu zweit. Er bekam einen Zylinder auf den Kopf. Die Gefangenen waren mit Arrestantenblusen bekleidet. Diese, auf die sie es besonders abgesehen hatten, wurden noch dazu als lächerliche Figuren maskiert. Jeder führte eine Schubkarre mit Werkzeug mit sich. Sie wurden schlecht verköstigt. Meinem Kollegen brachten wir einige Male Nahrung. Ein gewisser Jelen, ein altjugoslawischer Gendarm, war manchmal als Wache aufgestellt. Einige Male erlaubte er es, dass Lavrenčič Kinder meinem Kollegen zusätzlich Speisen brachten, weil wir Älteren uns nicht in die Nähe getraut haben.