« nazaj           interviews

V Lučanah je bila meja, pozneje so jo pomaknili za dobre pol ure hoda navzdol. In šele potem tja, kjer je zdaj, do Langegga. Pri gostilni Dominkuš je bila najprej meja.

 

Neprijeten je spomin na čas, ko so Lučane zasedli Srbi. Prebivalci Lučan so se takrat trudili, da bi se Srbov iznebili. Iz Arnfelsa (Arnež) je nato prišlo nekaj pogumnih fantov, mislim, da jih je bilo osem, in so se združili s pogumnimi Lučanci in so se s
temi 300 Srbi, ki so bivali v Lučanah, ponoči spoprijeli. Slišali smo tudi streljanje. Sosed je prišel k nam in rekel: „Prosim, spustite me v klet z mojo družino.“ On je imel nadzemno klet, mi pa globoko. In še: „Pojdite hitro v klet, zunaj se borijo.“
Slišati je bilo tudi zaporedne strele; zjutraj smo prišli iz kleti, bilo je mirno. Nekatere smo slišali glasno jokati. Bili so ranjeni in so kričali. Neki pismonoša
je bil ustreljen, ki pa s temi stvarmi ni imel ničesar opraviti. Zjutraj, ko je bilo vse mirno, je prišel le gledat, kaj se je dogajalo ponoči. Nekaj Slovanov je bilo vseeno tu in tisti so ga ustrelili. Še danes stoji spomenik ustreljenemu poštarju Haasu. Srbe
so pregnali. Lučane so bile mesece zasedene od Srbov. Zato takrat nismo hodili v šolo. Ko pa smo spet prišli v šolo, smo iz črnilnikov odstranjevali stenice in uši. To je bil ostanek srbske zasedbe. Srbi so potem odšli do Dominkuša.

home card text video audio project interview union