
Med vojno smo morali biti kot nož na dva kraja. Z enimi in z drugimi, z Nemci in
s partizani. Z vsemi smo morali biti dobri. Sicer pa smo trpeli. Domov so prihajali
k nam vojaki, mimogrede, brez posebnega namena. Ničesar niso zahtevali. Nemci
sploh ne, partizani pa ja. Pomagali smo jim ves čas. Dajali smo jim hrano ali
opravili kako pot. 7. aprila 1944 sta prišla dva partizana. Oče me ni pustil, da bi
nekaj nesla kot pošto v Svečino k Anderliču. Pa sem vseeno šla. Tista dva partizana
sta šla z mano. Gor smo še nekako prišli, ko pa smo stopili iz gozda, smo zagledali
polno nemškega vojaštva. Onadva sta se umaknila v gozd, jaz pa sem sama odšla
k Anderliču. Nato sem se vračala, vojaka bi naj do teme počakala, kjer sta bila.
Jaz bi naj odšla domov, ker sem imela hoje za celo uro. Bilo je daleč. Namesto da
bi ostala, sta partizana hodila za mano in k nam domov. Doma pa je bilo medtem
polno nemških vojakov. Imela sta pripravljeno puško, da bi streljala, a so bili
Nemci hitrejši. Pobegnila sta, toda dobili so ju. Enega so takoj ustrelili, Rode se je pisal, eden je bil s Šempetra, o njem nič ne vem. Rode je takoj umrl. Nič ne vemo,
kam in kako sta mislila.
Während des Krieges mussten wir wie zweischneidige Schwerter sein - wir mussten uns sowohl mit den Deutschen als auch mit den Partisanen vertragen, sonst hätten wir gelitten. In unser Haus kamen oft Soldaten - ohne einen besonderen Grund. Sie haben nichts verlangt - die Deutschen überhaupt nichts, die Partisanen wohl. Wir haben ihnen die ganze Zeit über geholfen. Wir versorgten sie mit Kost und haben für sie etwaige Wege erledigt. Am 7. April 1944 kamen zu uns zwei Partisanen. Mein Vater ließ nicht zu, dass ich eine Post zum Anderlic nach Svečina bringe. Aber ich habe es trotzdem getan. Diese zwei Soldaten haben mich begleitet. Bergauf ging noch alles in Ordnung, als wir aber aus dem Wald kamen, sahen wir eine Menge deutscher Soldaten. Meine Begleiter haben sich in den Wald zurückgezogen, ich jedoch ging allein weiter bis zum Anderlic. Daraufhin kehrte ich allein zurück. Die Soldaten sollten bis zur Dämmerung dort warten, wo sie waren. Ich sollte nach Hause gehen, da der Gehweg eine Stunde betrug. Anstatt aber zu warten, marschierten die Partisanen mir nach und zwar bis nach Hause. Daheim waren eine Menge deutscher Soldaten. Die Partisanen hatten die Gewehre geladen, aber die Deutschen waren schneller. Die Partisanen versuchten zu fliehen, aber sie wurden eingefangen. Einer wurde sofort erschossen, er hieß Rode, der andere war aus Sempeter, von ihm wusste ich nichts. Er starb sofort. Wir wussten nicht, wohin sie wollten.