let mi je bilo, ko je prišel Hitler. Vojna me je zatekla doma na domačiji. Mi in
Kerenčičevi otroci smo bili dosti skupaj. Ko je Hitler vkorakal v našo deželo, so
bili Kerenčičevi ravno pri nas. Naša domačija je na hribu nad šolo. Rekli so, naj se
umaknemo od ceste stran, ker ni jasno, kaj se bo zgodilo, ker pride nemška vojska.
Gledali smo, kako je bilo. Najprej je prišla izvidnica, dvajset mož. Šli so v bunkerje
ob cesti, trajalo je le dva do tri dni. Nič več nismo slišali. Nato so pobirali ujetnike
in jih vodili v Avstrijo, v Nemčijo. Mladi smo v tem uživali. Ko je pokalo, smrkavci
nismo resno vzeli. Veliko je bilo izdajstev. Ljudje so bili za svoje nesreče sami krivi,
ker so se izpostavljali.
Ich war vierzehn Jahre alt, als der Hitler kam. Als der Krieg ausbrach, war ich zuhause. Beim Hitlereinmarsch waren die Kerencics gerade bei uns. Unser Hof befindet sich am Hügel oberhalb der Schule. Man sagte uns, wir sollen die Straße verlassen, da die deutsche Wehrmacht einziehe und man wisse nicht, was geschehen würde. Wir sahen zu. Zuerst kam ein zwanzig Mann starker Spähtrupp. Sie gingen in die Bunker an der Straße. Wir haben nichts mehr gehört. Dieser Zustand dauerte zwei bis drei Tage, worauf Gefangene abgeführt wurden, die nach Österreich und Deutschland verfrachtet wurden. Wir Jungen hatten unsere Freude daran. Als es krachte, haben wir Rotznasen es nicht ernst genommen. Es gab viel Verrat. Die Leute waren an ihrem Unglück selbst schuld, weil sie sich dem aussetzten.