Kinder håb i ålle zHaus kriagt, wår nur die Hëibamm då, ka Årzt. Ba da erstn Tochter wår i 18 Jåhr ålt, då håb i am drittn Tåg von unserm Gråbn Ëipfl aufitrågn zur Nåchbårin, zum Politsch, zur Prëiss. Då håt die Nåchbårin immer gsågt: "Um Goutts Wülln, wenn dir wås passiert." Nix is passiert, ba da lëitztn Tochter wår i 40 Jåhr ålt, am zweitn Tåg bin i aufgstaundn, håb für mi Kaffee gmåcht, weiter gårbeitet wie friahra, mei Wëisch gwåschn und ålls. Friahra håmma jå ka Wåschmaschin ghåbt, håbn jå ålls miassn wåschn. Håt die Hëibamm gsågt: "Sou a unfolgsaume Frau håb i nou nia ghåbt." I bin jedsmål schnöll aufgstaundn.

Otroke sem rodila doma. V bližini je bila samo ena babica, zdravnika pa nobnega. Prvo hčerko sem rodila z osemnajstimi leti. Že tretji dan po porodu sem k sosedi nesla prešat jabolka, pa je ta rekla: „Za božjo voljo, kaj če se ti kaj zgodi!?“ Nič se ni zgodilo. Ko sem rodila zadnjo hčer, sem bila stara štirideset let. Že naslednji dan sem vstala in si skuhala kavo ter delala kakor prej, prala perilo in vse drugo. Prej nismo imeli pralnega stroja, zato smo morali prati vse ročno. Babica je rekla:
„Tako neubogljive ženske še nisem imela.“ Ampak jaz sem vsakokrat hitro vstala.